Novinar Klemen Košak je v članku “Popoldanska obrt: univerzitetni predavatelj” opisal stanje mladih profesorjev na univerzi, ki “so obsojeni na prekarna delovna razmerja in nizke plače”.
Profesorji ne poznajo klasičnih nadur, ampak imajo že omenjeno možnost, da se z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi dogovorijo, da bodo delali več kot 40 ur. Do dvajset odstotkov več, kar tudi prinaša ustrezno povišanje plače. Take »dopolnilne« zaposlitve so možne »izjemoma« in »če so za to zagotovljena sredstva«, piše v zakonu.
Dejansko ne gre za izjemo, je dokazal dr. Jernej Zupanc, ki je leta 2011 doktoriral iz računalništva, nato tri leta raziskoval na ljubljanski univerzi, zdaj pa ima svoje podjetje za svetovanje raziskovalcem.
Zupanc je razvil računalniškega pajka, s katerim je sortiral podatke, ki so na spletni strani Sicris objavljeni za posamezne slovenske visokošolske pedagoge in raziskovalce. Podatke je predstavil v grafu, ki ga je objavil na svojem spletnem blogu, skupaj s citatom iz zakona o »izjemnosti« 120-odstotnih zaposlitev.
Graf kaže, da je v Sloveniji štirinajst fakultet, na katerih je dopolnilno zaposlenih več kot trideset odstotkov pedagogov. Na nekaterih fakultetah je ta odstotek višji od šestdeset.
Le z ljubljanske fakultete za družbene vede so potrdili, da zanjo podatek drži, vse ostale so podatke zavrnile, vendar nobena ni sporočila pravega. Skoraj vse so nam poslale delež dopolnilno zaposlenih med vsemi zaposlenimi, torej so vključile tudi tako imenovano podporno osebje, ki ne more biti 120-odstotno zaposleno …
Zupancu se ob tem postavlja novo vprašanje: »Je dejansko na nekaterih fakultetah tako visok odstotek izjemnih ali pa so z dodatnimi dvajsetimi odstotki nagrajeni tisti, ki so bili v devetdesetih pri koritu?«
Za svoje grobo stališče ima pripravljeno utemeljitev. Res je namreč, da skoraj vsi pedagogi »nadzaposlitev« sestavijo s plačilom za raziskovalno delo, vendar ni nujno, da si to plačilo zagotavljajo v napornem tekmovanju za sredstva.
Agencija za raziskovalno dejavnost namreč financira dve različni vrsti raziskovalnih skupin: projektne in programske. Glavna razlika med njima je, da projekti trajajo tri leta, programi pa nimajo omejitve roka trajanja.
Raziskovalni programi obstajajo od leta 1999, ko je takratna vlada na predlog fakultet in drugih javnih raziskovalnih organizacij v programe preoblikovala 334 raziskovalnih projektov. S tem so želeli v sistem raziskovanja po zgledu drugih držav uvesti stabilnost. To jim je tudi uspelo.
Programi, ki so bili začeti leta 1999, se večinoma še vedno izvajajo, tisti, ki se ne več, pa so bili ukinjeni zato, ker so se tako odločili tisti, ki so jih izvajali. Vsak program se sicer vsakih nekaj let »podaljša« in mora za to skozi evalvacijski postopek, v katerem dva tuja recenzenta ocenita prošnjo za podaljšanje ter poročilo o preteklem delu. Vendar agencija za raziskovanje odobri vse prošnje za podaljšanje.