Na seji Sveta za znanost in tehnologijo, dne 5. 2. 2013, sem predstavil nekaj podatkov, ki stanje v slovenski znanosti osvetljujejo z določenega vidika. Problematika, ki se je dotikam, je shizofrenost slovenske znanstvene politike, ki na eni strani vzpodbuja intenzivno financiranje doktorskega študija, na drugi strani pa zapira financiranje začetka samostojnih znanstvenih karier po dokončanem doktoratu ali vrnitvi uveljavljenih znanstvenikov iz tujine.
Moje osebno prepričanje je, da je financiranje znanstvenega raziskovanja iz javnih sredstev velik privilegij in hkrati odgovornost. Vrednostne sodbe o strateških usmeritvah financiranja na različna področja na tem mestu ne želim podajati. Verjamem pa, da morajo biti javna sredstva sorazmerno porazdeljena tako, da v vsakem obdobju znanstvene kariere omogočajo podporo najboljšim oziroma najbolj perspektivnim. Edino tako je mogoče zagotoviti kakovostno kontinuiteto. Ali to v Sloveniji počnemo? Poglejmo, kaj kažejo podatki.
Najprej graf, ki ga redko vidite v javnosti, kaže pa tisto, o čemer se v zaprtih krogih veliko govori. V zadnjem desetletju se je število doktorskih študentov v Sloveniji drastično povečalo (www.stat.si).
Takšno povečanje je posledica mnogih dejavnikov. Največkrat omenjani so: Bolonjska reforma, ukinitev znanstvenega magisterija in pomanjkanje delovnih mest za mlade. Dejstvo pa je, da se je število doktorskih študentov drastično povečalo tudi zato, ker tako ustreza vsem, ki o tem odločajo. Starejši znanstveniki na univerzah in institutih tako pridejo do (iz državne blagajne financirane) delovne sile, zaposleni na ministrstvih se lahko pohvalijo s številom doktorjev znanosti na prebivalca, vsakokratni vladi pa je to nekakšen socialni korektiv, da za nekaj let v prihodnost premaknejo povečanje števila brezposelnih. Če k temu dodamo še priročno financiranje študija iz evropskih skladov, smo lahko prepričani, da se tudi visokošolske ustanove ne branijo povečanega vpisa. Šolnine za doktorski študij so se v tem obdobju namreč takisto povišale.
Leta 2004 so z doktorskim študijem začeli prvi pripadniki t.i. generacije Y, rojeni leta 1980. Naslednji graf prikazuje število rojstev, ki je v naslednjih dvajsetih letih bolj ali padalo. Leto 1987 je označeno, ker naj bi ta generacija začela z doktorskim študijem leta 2011 (www.stat.si).
Za ohranitev doktorskega študija na enaki kakovostni ravni, kot je bila v letu 2004, bi pričakovali, da se je tudi število usposobljenih mentorjev drastično povečalo. Ker žal nisem uspel pridobiti podatkov o usposobljenih mentorjih v celi Sloveniji, spodaj podajam število habilitiranih mentorjev na Univerzi v Ljubljani (ULJ). Iz letnega poročila ULJ 2011 lahko razberemo, da šolajo več kot polovico doktorskih študentov.
Kot vidimo, se število habilitiranih mentorjev ni povečalo tako zelo kot število doktorskih študentov. Na tem mestu je potrebno dodati, da so se v dotičnem obdobju ustanovile tudi nove podiplomske šole in visokošolske institucije, ki ponujajo doktorski študij, tako da lahko povečanje števila doktorskih študentov pripišemo tudi dodatni ponudbi na trgu.
V slovenskem znanstvenem in visokošolskem prostoru deluje precej habilitiranih mentorjev, ki so odlični in bodo vrhunsko znanost prenašali tudi na svoje podrejene. Veliko je tudi takšnih, ki so znanstveno sicer pod vrhom, a s svojim mentoriranjem vendarle bistveno doprinesejo k izobrazbi in znanstveni rasti mladega raziskovalca. Takšnim znanstvenikom se lahko kot družba iskreno zahvalimo za njihovo delovanje. S tako drastičnim povečanjem vpisa pa smo dotok doktorskih študentov prelili tudi k ostalim … k habilitiranim mentorjem, ki po znanstveni odličnosti ne dosegajo standardov, kot bi jih v resni znanosti od njih morali zahtevati. Takšni mentorji so nagnjeni k sestavljanju vprašljivih doktorskih komisij in na dolgi rok prispevajo k poslancem v D.Z., ki jim čez desetletja odvzemamo akademske nazive.