ARRS je javna agencija, ki skrbi za največji delež domačega financiranja slovenske znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Kot mnogo državnih ustanov, je tudi ARRS zmes dobrih in slabih praks. Po mojih izkušnjah v njej prevladujejo dobre prakse, kljub temu pa je del dejavnosti agencije ujet v ostanke nekaterih neoptimalnih odločitev slovenske znanstvene politike v preteklosti.
Iz proračuna ARRS je vsako leto približno 175 milijonov evrov (v letu 2012 le še 154 milijonov) razdeljenih različnim organizacijam in posameznikom. Grobo gledano, pet največjih postavk predstavljajo (vir):
- raziskovalni programi (~33%),
- raziskovalni projekti (~21%),
- infrastrukturne obveznosti in oprema (~19%),
- mladi raziskovalci (~18%),
- ostalo (~9%).
Raziskovalni projekti so edini vir ARRS financiranja, ki je vsaj približno dostopen večini. Izraz »vsaj približno« uporabljam namenoma. Na razpis raziskovalci namreč vsakoletno prijavijo izjemno veliko idej, izmed katerih je financirana le peščica. Grobo (a pomembno) lahko raziskovalne projekte razdelimo med navadne in podoktorske. Za navadne se lahko potegujejo raziskovalci vseh starosti (najmanj 4 leta po doktoratu), za podoktorske pa tisti, ki so doktorirali v zadnjih treh letih. Prijavitelji in njihovi predlagani projekti so v dveh fazah ocenjevani s strani do treh tujih recenzentov. Za »zmagovalce« druge faze je financiranje zagotovljeno za 3 leta (navadni) ali 2 leti (podoktorski).
Največ sredstev ARRS (leta 2012 slabih 53 milijonov evrov) je namenjenih t.i. raziskovalnim programom. Ta sredstva so namenjena »stalnemu in rednemu« financiranju znanosti. Raziskovalne skupine, ki se financirajo iz teh sredstev, so se (v veliki večini) ustanovile leta 1999. Takrat aktivni slovenski raziskovalci in politiki so se sporazumeli, da neprestano prijavljanje na (zgoraj omenjene) raziskovalne projekte zahteva preveč truda in dragocenega raziskovalčevega časa. Tako so se leta 1999 aktivni raziskovalni projekti preoblikovali v raziskovalne programe, z njimi pa si je določen krog raziskovalcev zagotovil stalni vir financiranja iz proračuna ARRS. Čeprav so delno na raziskovalnih programih zaposleni tudi mlajši, sta škarje in platno praktično vseh programskih skupin še vedno v rokah raziskovalcev, ki so prisostvovali prvotni razdelitvi.
Raziskovalni programi se reevaluirajo (če sploh) na 3-6 let. Ocenjanje njihove uspešnosti in načrtovanih raziskovalnih dejavnosti ni niti približno tako rigorozno, kot ocenjevanje raziskovalnih projektov. V kolikor je program ocenjen kot odličen, se njegovo financiranje podaljša za nadaljnjih 6 let, v kolikor pa kot slab, je financiran “le” za 3 leta! V znanstveni sferi je znano (a pogosto zašepetano) dejstvo, da se raziskovalni programi načeloma ne ukinjajo. Žal hkrati velja, da do ustanovitve novega, tudi izjemni mladi znanstveniki, težko pridejo. Kot mladi so na tem mestu mišljeni vsi, ki so se znanstveno uveljavili v zadnjih 15 letih. Ker se raziskovalni programi obnavljajo na različna časovna obdobja, redko pride do hkratnega “soočenja” programov istega področja. Tako je znotraj področij oteženo presojanje o tem, kateri programi so (skoraj poldrugo desetletje kasneje) še aktualni in nujni.
Poglejmo zdaj, kaj ta dva načina razdeljevanja ARRS sredstev pomenita za znanstvenike na primeru dveh razpisov. Enega za projektna sredstva in enega za programska.
- Zadnji razpis za raziskovalne projekte je bil objavljen 28. 10. 2011. Rezultati so bili znani 14 mesecev kasneje. Prijavljenih je bilo 1028 projektov, financiranih bo 138 (27 izmed 275 podoktorskih in 112 izmed 752 navadnih).
- Zadnji razpis za raziskovalne programe je bil objavljen 22. 6. 2012. Rezultati so bili znani 6 mesecev kasneje. Izmed 60 programov je bilo financiranje podaljšano 59 programom.
Če primerjamo selekciji obeh razpisov, lahko hitro izračunamo, da je bilo odobrenih 15% prijavljenih navadnih projektov, 10% podoktorskih, financiranje pa je bilo podaljšano kar 98% programom (v povprečju za več kot 4 leta).
Vrednost razpisa za raziskovalne projekte je bila 11 milijonov evrov letno, podaljšanje financiranja programom pa 5.5 milijonov evrov letno. Finančni učinek teh dveh razpisov je prikazan na spodnjem grafu.
Dotičnih 59 programov, katerih financiranje je bilo s 1. 1. 2013 podaljšano za 3 do 6 let, je le majhen delež programov, ki so v financiranju. Zaradi različnih dolžin trajanj se vsako leto potrjujejo tisti, ki se iztečejo, tako je velik delež sredstev za programe namenjen financiranju programov odobrenih v preteklih letih. Podobno je tudi pri projektih, katerih trajanje pa je omejeno na 3 leta. Tudi razpis za nove projekte naj bi bil (v letu 2012 ga namreč ni bilo!) vsako leto.
S tema primeroma sem želel izpostaviti nujnost premisleka. Na eni strani skoraj avtomatsko podaljšujemo financiranje poldrugo desetletje starim programom, na drugi pa se za projekte poteguje 10x več idej, kot jih lahko financiramo. V kolikor se odločimo, da nadaljujemo s programskimi skupinami, morajo tudi že obstoječe programske skupine v rigorozno reevaluacijo! V naslednjih letih je potrebno narediti večji razpis, na katerem se nanovo začrtajo smernice stalnega financiranja slovenske znanosti. Na tem razpisu morajo biti stare programske skupine postavljene ob bok novoformiranim in ocenjevane po meritokratskih kriterijih. Tako bomo pomembno prispevali k bolj perspektivnemu in pravičnemu financiranju naše domače znanosti.
Povezave na sezname vseh trenutno financiranih programov:
[ Temeljno in aplikativno raziskovanje, programi – 25.2 milijonov evrov v 2012 ]
[ Raziskovalni programi – v okviru Projektnih Raziskovalnih Centrov – 27.7 milijonov evrov v 2012 ]